RoSa

Bek tu d fjučr ali kje je res zadnja meja samodestrukcije? Po vsem tem času vztrajnega cepetanja sem, vsaj tako se mi zdi, pozabila, zakaj sem cepetat sploh začela. Kot pes, ki lovi svoj lastni rep se vrtim okoli osi svojih napak in jih ponavljam tako iskreno in tako naivno, da je vsakič, kot, da je prvič. Zavrnitve bolijo. Itak.Res se, prisežem, neskončnokrat vprašam, koji mi je kurac. Zakaj ves ta patos, zakaj vse te drame in mestna gledališča, zakaj si načrtno sesuvam vse tisto, kar z največjo muko zgradim.Ampak, roke k višku, še enkrat, ponovno, naj trmasta mnenja tolažijo trmasta mnenja. Nemoč ukrepanja je pač nepovratno dejstvo, morda, ah ne, kar gotovo nisem živeča drugje kar brez razloga. Včasih ne preostane drugega, kot, da pobegneš pod krinko izobraževanja, v resnici pa bežiš, da si rešiš glavo. Po principu “v napad! če se obrnem me bodo tako ali tako preluknjali moji”. Kričat potihem je brezveze. Stremenje k dobroti, osebni rasti, samospoštovaju in podobnih neumnostih je sicer samo po sebi čisto ok, ampak kaj, ko je racio v resnici tako nesmiseln. Na papirju razumem. Na papirju se popolnoma strinjam. Na papirju je vse prav. Ampak ko te vidim, ta papir res nima nobene vrednosti.Vročina je scvrla misli v neprebavljivo zažgano karamelo. Zdaj mi ne preostane drugega, kot da se spet postrgam s tal, naberem na kupček, malo pljunem, da se spet zlima in grem od koder sem prišla. Ko te srečam bo tako ali tako spet vse isto. Še vedno. Vedno.Aja, drugače je pa fino bit spet malo doma!