RoSa

Zjutraj odprem oči in te čutim zraven sebe. Filing je verjetno podoben tistemu, kadar amputiranci čutijo svoje neobstoječe ude. Včasih. Verjetno se res vsakič poslovim samo z besedami, nikoli čisto zares, nikoli, da bi lahko čisto zares šla. In sem tako v teh brezveznih medprostorih kjer je od vseh možnih brezveznih prostorov najbolj neproduktivno. Res se mi ne da več. Res bi šla naprej. Res nima nobene vrednosti več. 

Kotalijo se dnevi, zares neopisljivo lepi, domača živalica uživa, kot se le da. Saj jaz ne bi bila jaz, če me ne bi že stiskalo za vrat, da bo kmalu teba nazaj v inozemstvo, tisti poletje v školjki občutek se spet javlja pred rokom ampak dokler sem še tukaj je vse lepo. Mirno je.

Ne rabim morja, ne rabim daljnih krajev za sedmimi vodami in sedmimi gorami, ne rabim tišine in miru. Do bolanosti sem zaljubljena v Ljubljano. Baje sem se spremenila. Se mi zdi, da sem se res. Se mi zdi, da se neke frakcije strahopetnih ambicij in hotenj povezujejo v neke skoraj razumljive in malo bolj pogumne pol celote tj. končno si upam neke stvari povedat na glas. Spet, kričati po tihem je brezveze.

 Po tem nekem kreativnem tiltu, ki nam je vsem jebal vse, kar se jebat da zadnji dve leti, nam gre zdaj malo boljše, ne? Ne skrbi me več zame, ne skrbi me za tiste meni ljube, nasprotno, celo nadponosna sem na ene, ki so končno dobili, kar jim pritiče. 

Raztrgani oblaki puščajo na razgret asfalt, kar mi danes paše, na ta leni petek. Verjetno bo dan repriza včerajšnjega, pa je tudi to res ok. V ponedeljek za nekaj dni švistnem semle* in potem bo spet vse isto. Isto nam je zdaj všeč.   

• Vse uporabno bo sproti apdejtano na flickerju