RoSa

Še nekajkrat se obrneta tale dva zoprna kazalca in bo september. Ne bo več izgovorov. Septembra ni več zajebancije, spec kličeta stric Obveznost in teta Rutina, spet mora vse bit tako kot je bilo in spet je vse spet. 

Mogoče res samo zato, ker me takrat ne zebe, ampak poletje ima še vedno eno tisto čarovnijo, ki mi dovoli, da se vanjo skrijem in vanjo verjamem vse dokler so dnevi še zares dolgi.

Dobri zaključki vedno posladkajo spomine. Tokrat je vročina stopila le gnev, ostajajo mehkobe in vonj po sivki. In poletje v školjki, Milena in Tomaž nikoli ne bosta iz stila. 

Počasi se poslavljam, čeprav se zares nikoli ne znam. Težko je razložit, kaj se mi plete po glavi te zadnje dni, ko sem še v kotlinici in je še vse tako kot mora bit. Skoraj nemogoče. Težko je razložit zakaj mi tale mlaka pomeni toliko, kot mi. Spet bodo solze na letalu in spet bo trud v inozemstvu samo zato, da se čim prej vrnem. 

Sem nekje v procesu resno razmišljala, da ukinem tale blog in neham javno paradirat svojo patetiko ampak mi je znova postalo jasno, da je brez te navidezne medmrežne kvazi bližine vse še težje. 

Tako to pač je. Če je že sreda in pozna ura v temi in mraz in dež in previsoka tale številka avgustovska, če že nisem tam kjer bi morala bit in sem danes spet tako prekleto osamljena, sploh ni čudno, da spet tolčem po tipkah. Če smejo puščat oblaki, smem tudi jaz. Spet pišem pisma Božičku, obljubljam, da sem pridna, čeprav res vem, da sploh ne obstaja. Ne Božiček in ne jaz pridna.

Naj bom tokrat jasna in glasna, celo dobesedna, brez vas nekje v bližini je men vse čist brezveze.