RoSa

Pa kaj je s temi ponedeljki? Kakorkoli obrneš, zarotiraš, premakneš, prestaviš, vedno je s ponedeljkom nekaj narobe. Verjetno že zato, ker se mu tako neumno reče. Ponedeljek.

Deževen in hladen, spet po rutini, zaključen s hudim westernom. 3:10 to Yuma, James Mangold, Christian Bale (njam) in Russel Crowe, film za videt, mogoče za odtenek prepičkast ampak vseeno ok. Priporočam tudi Two days in Paris od Julie Delpy, ta je res bolj za punce ampak če jaz celo prebavim kakšno romantično komedijo (ki je v resnici bolj tko-to-je-jebi-ga) in jo celo priporočim, že mora bit nekaj na tem. Slovenskih prevodov ne vem pa jih tudi raje ne, ne da se opisat kakšne neumnosti si izmislijo te, ki si to pač izmišljujejo. 

Presortirano je vse, zloženo po abecedi, oprano in posušeno, prezračeno in pomito, zbekapirano, upgradeano, plačano, potrjeno, urejeno, oštevilčeno, poimenovano. Tako to je. Sploh ne, da bi imela preveč časa, mogoče le preveč sebe. 

Berem Evo Luno Isabel Allende pa mi ni všeč. Ker je ravno zadnja, ki mi je ostala doma naj ji bo, jo preberem do konca, mogoče se pa še obrne na boljše.

O politiki ne bom. O vremenu sem že. Ne gre mi small-talk. 

Kadar ima človek čas pisat blog nima o čem pisat, ker se mu nič ne dogaja. Bliža se ena gora rojstnih dni, Metkojzel, Bajo, Sajo, Homar, Brajko, Mirko, Simon, Zekir in še nekaj njih. Septembra se vedno veliko ljudi postara. Res se vleče. Danes mi gre vse na živce. Včeraj tudi.