RoSa

Moj blog ma nov naslov. Če ima kdo dobronamerno željo po nadaljnem branju naj se javi na rosa@luksstudio.com, pa izdam kje. Ljubljanski opravljivci in drugi zloveščneži so nezaželjeni, vsi ostali pa več kot dobrodošli…

 

Zdaj je treba to. In zdaj je treba to. In zdaj je treba tisto. In zdaj je treba jest. In zdaj je treba srat. Neskončno zaporedje neskončno nesmiselnih nujnih Zdajev. Zdaj se ti čas zdi tako zelo pomemben. Meni je neopisljiv kup zakaj že moram. Nizam črke eno za drugo na tanko vrvico stavkov, tako pazljivo in nežno, da bi le vzdrržala to razdaljo čez Rokavski preliv tja nekam pod Alpe. Obračam in oblikujem, da bi kakopak bile všečne. S takistim namenom se smehljam, pogledujem, si s prsti drsim skozi lase, prikimavam in odobravam, sem razumevajoča in sočutna. Sestavite mi scenarij, da bi le vam bilo drago, vadim in vadim in vadim, da zadovoljim lačne oči gledalcev, v vse napake pristanem v naprej, v drugem dejanju seveda ne gre brez zapleta. In tako plešem po tem vašem odru, kot mi igra vaš orkester, mirno in nemoteno nadaljujem medtem ko vame ciljate z gnilim sadjem. Ponavljam besede in stavke in odstavke, rime in nesmisle in med vsem tem delom čutim nevzdržno hvaležnost, da zgod in prigod o meni kar ne zmanjka.  Menjate scene brez razumljivega zaporedja, mešate letne čase in razmerja med nami, ah ne, ne med nami… Jaz ostajam na istem, le vam, le vam kakor se pač zdi. Premajhni kostumi in premočne luči, trske lesenega poda v bosih stopalih. Mogoče se zdi, da se zdi meni, da se vse vrti okoli mene. Kdaj si že nazadnje bil v gledališču? Ne da si mi več nastopat medtem ko nenehno odhajate ven na čik. Ne bom več zabavni insert med vašimi zdolgočasenimi Zdaji. Ne grem se več Komu je lahko bolj vseeno. In ne bom se več trudila. To je moj zadnji blog. 

 

Pa kaj je s temi ponedeljki? Kakorkoli obrneš, zarotiraš, premakneš, prestaviš, vedno je s ponedeljkom nekaj narobe. Verjetno že zato, ker se mu tako neumno reče. Ponedeljek.

Deževen in hladen, spet po rutini, zaključen s hudim westernom. 3:10 to Yuma, James Mangold, Christian Bale (njam) in Russel Crowe, film za videt, mogoče za odtenek prepičkast ampak vseeno ok. Priporočam tudi Two days in Paris od Julie Delpy, ta je res bolj za punce ampak če jaz celo prebavim kakšno romantično komedijo (ki je v resnici bolj tko-to-je-jebi-ga) in jo celo priporočim, že mora bit nekaj na tem. Slovenskih prevodov ne vem pa jih tudi raje ne, ne da se opisat kakšne neumnosti si izmislijo te, ki si to pač izmišljujejo. 

Presortirano je vse, zloženo po abecedi, oprano in posušeno, prezračeno in pomito, zbekapirano, upgradeano, plačano, potrjeno, urejeno, oštevilčeno, poimenovano. Tako to je. Sploh ne, da bi imela preveč časa, mogoče le preveč sebe. 

Berem Evo Luno Isabel Allende pa mi ni všeč. Ker je ravno zadnja, ki mi je ostala doma naj ji bo, jo preberem do konca, mogoče se pa še obrne na boljše.

O politiki ne bom. O vremenu sem že. Ne gre mi small-talk. 

Kadar ima človek čas pisat blog nima o čem pisat, ker se mu nič ne dogaja. Bliža se ena gora rojstnih dni, Metkojzel, Bajo, Sajo, Homar, Brajko, Mirko, Simon, Zekir in še nekaj njih. Septembra se vedno veliko ljudi postara. Res se vleče. Danes mi gre vse na živce. Včeraj tudi.

 

Ja, čas je že bil, če ne drugega. Topla, prijazna, mehka jesen in neskončni sprehodi po labirintih londonskih ulic. Tišina ali Galliano ali pa kakšen od komadov, ki mi jih pošilja Direktor.Brezdelje v pričakovanju, komaj čakam, da si nataknem dokolenke in grem spet v šolo. Delam spiske, gradim stolpe iz knjig, iščem kakšno, ki mi je še ostala, po abecedi zlagam dvd-je, tukaj sploh nima smisla več iskat, počasi nadomeščam poletno garderobo s tisto malo manj poletno, stran mečem vse, česar ne rabim več.Spring cleaning jeseni. Tudi v glavi.Kljukam koncertne datume, iščem gojzarje za v Kašmir, usklajujem urnike, iščem najcenejše avionske karte. Kar naenkrat sem dobila strah pred letenjem. Pišem veliko ampak analogno, fotkam tudi, pa mi ni nič všeč. Rabim čas, da se aklimatiziram. Metkojzel je metkojzlast in vse je čist isto.Evo. Za danes.    R 

 

Dijo. Maham. Objemam.

 

Še nekajkrat se obrneta tale dva zoprna kazalca in bo september. Ne bo več izgovorov. Septembra ni več zajebancije, spec kličeta stric Obveznost in teta Rutina, spet mora vse bit tako kot je bilo in spet je vse spet. 

Mogoče res samo zato, ker me takrat ne zebe, ampak poletje ima še vedno eno tisto čarovnijo, ki mi dovoli, da se vanjo skrijem in vanjo verjamem vse dokler so dnevi še zares dolgi.

Dobri zaključki vedno posladkajo spomine. Tokrat je vročina stopila le gnev, ostajajo mehkobe in vonj po sivki. In poletje v školjki, Milena in Tomaž nikoli ne bosta iz stila. 

Počasi se poslavljam, čeprav se zares nikoli ne znam. Težko je razložit, kaj se mi plete po glavi te zadnje dni, ko sem še v kotlinici in je še vse tako kot mora bit. Skoraj nemogoče. Težko je razložit zakaj mi tale mlaka pomeni toliko, kot mi. Spet bodo solze na letalu in spet bo trud v inozemstvu samo zato, da se čim prej vrnem. 

Sem nekje v procesu resno razmišljala, da ukinem tale blog in neham javno paradirat svojo patetiko ampak mi je znova postalo jasno, da je brez te navidezne medmrežne kvazi bližine vse še težje. 

Tako to pač je. Če je že sreda in pozna ura v temi in mraz in dež in previsoka tale številka avgustovska, če že nisem tam kjer bi morala bit in sem danes spet tako prekleto osamljena, sploh ni čudno, da spet tolčem po tipkah. Če smejo puščat oblaki, smem tudi jaz. Spet pišem pisma Božičku, obljubljam, da sem pridna, čeprav res vem, da sploh ne obstaja. Ne Božiček in ne jaz pridna.

Naj bom tokrat jasna in glasna, celo dobesedna, brez vas nekje v bližini je men vse čist brezveze.

 

Branko Čeak, Meta Krese, Arne Hodalič, Borut Peterlin, Tomaž Grdin, Chris de Bode, Steve Forrest, Francesco Zizola, Manca Juvan, Boštjan Pucelj pa Jaka Vinšek in Jure Švent Naja in Maks in Anja in Peter in Peter in Manca in Lev in Klemen in Samo in še vsi ostali prisotni so spet krivi za enega najlepših tednov v življenju. Fotopub! Priporočam! 

 

Zjutraj odprem oči in te čutim zraven sebe. Filing je verjetno podoben tistemu, kadar amputiranci čutijo svoje neobstoječe ude. Včasih. Verjetno se res vsakič poslovim samo z besedami, nikoli čisto zares, nikoli, da bi lahko čisto zares šla. In sem tako v teh brezveznih medprostorih kjer je od vseh možnih brezveznih prostorov najbolj neproduktivno. Res se mi ne da več. Res bi šla naprej. Res nima nobene vrednosti več. 

Kotalijo se dnevi, zares neopisljivo lepi, domača živalica uživa, kot se le da. Saj jaz ne bi bila jaz, če me ne bi že stiskalo za vrat, da bo kmalu teba nazaj v inozemstvo, tisti poletje v školjki občutek se spet javlja pred rokom ampak dokler sem še tukaj je vse lepo. Mirno je.

Ne rabim morja, ne rabim daljnih krajev za sedmimi vodami in sedmimi gorami, ne rabim tišine in miru. Do bolanosti sem zaljubljena v Ljubljano. Baje sem se spremenila. Se mi zdi, da sem se res. Se mi zdi, da se neke frakcije strahopetnih ambicij in hotenj povezujejo v neke skoraj razumljive in malo bolj pogumne pol celote tj. končno si upam neke stvari povedat na glas. Spet, kričati po tihem je brezveze.

 Po tem nekem kreativnem tiltu, ki nam je vsem jebal vse, kar se jebat da zadnji dve leti, nam gre zdaj malo boljše, ne? Ne skrbi me več zame, ne skrbi me za tiste meni ljube, nasprotno, celo nadponosna sem na ene, ki so končno dobili, kar jim pritiče. 

Raztrgani oblaki puščajo na razgret asfalt, kar mi danes paše, na ta leni petek. Verjetno bo dan repriza včerajšnjega, pa je tudi to res ok. V ponedeljek za nekaj dni švistnem semle* in potem bo spet vse isto. Isto nam je zdaj všeč.   

• Vse uporabno bo sproti apdejtano na flickerju

 

Abdejtam razpoloženje. Lupim se po hrbtu, ker me je to čudno čudno sonce, mene ciganko, prvič v življenju opeklo. Načeloma grem ljudem na živce, predvsem ker jim v obraze tiščim svoj objektiv. Prostori in obrazi so po večini isti, dolgočasno pa vseeno ni. Zabavajo me lokalne limonadaste serije, v kakšni kdaj celo igram naključno nepomembno stransko vlogo. Včeraj so me obtožili fatalizma, pa sem se razjezila, malo cepetala, sem hotela razložit, da se morda tako zdi ker uživam v rutinici mojega Mesta, mojih ljudi, mojih prostorčkov in nenazadnje mojih emocionalih tornadov. Ko sije sonce mi je začuda vse lažje. Tudi v tistih medprostorih po zahodu in pred vzhodom. Ljubi so mi ti četrtki, torej mali petki, ravno takrat prebolim preteklo nedeljo in se pripravim na naslednjo. Ljubi so mi obrazi v moji bližini. Torej, spoštovani TistKiVseVe! Zdaj mi je lepo.                                                                      

 

Bek tu d fjučr ali kje je res zadnja meja samodestrukcije? Po vsem tem času vztrajnega cepetanja sem, vsaj tako se mi zdi, pozabila, zakaj sem cepetat sploh začela. Kot pes, ki lovi svoj lastni rep se vrtim okoli osi svojih napak in jih ponavljam tako iskreno in tako naivno, da je vsakič, kot, da je prvič. Zavrnitve bolijo. Itak.Res se, prisežem, neskončnokrat vprašam, koji mi je kurac. Zakaj ves ta patos, zakaj vse te drame in mestna gledališča, zakaj si načrtno sesuvam vse tisto, kar z največjo muko zgradim.Ampak, roke k višku, še enkrat, ponovno, naj trmasta mnenja tolažijo trmasta mnenja. Nemoč ukrepanja je pač nepovratno dejstvo, morda, ah ne, kar gotovo nisem živeča drugje kar brez razloga. Včasih ne preostane drugega, kot, da pobegneš pod krinko izobraževanja, v resnici pa bežiš, da si rešiš glavo. Po principu “v napad! če se obrnem me bodo tako ali tako preluknjali moji”. Kričat potihem je brezveze. Stremenje k dobroti, osebni rasti, samospoštovaju in podobnih neumnostih je sicer samo po sebi čisto ok, ampak kaj, ko je racio v resnici tako nesmiseln. Na papirju razumem. Na papirju se popolnoma strinjam. Na papirju je vse prav. Ampak ko te vidim, ta papir res nima nobene vrednosti.Vročina je scvrla misli v neprebavljivo zažgano karamelo. Zdaj mi ne preostane drugega, kot da se spet postrgam s tal, naberem na kupček, malo pljunem, da se spet zlima in grem od koder sem prišla. Ko te srečam bo tako ali tako spet vse isto. Še vedno. Vedno.Aja, drugače je pa fino bit spet malo doma!