RoSa

Dejmo, dejmo si najt kak nov problem v življenju, ti stari me že dolgočasijo s svojo repetitivno brezizhodnostjo. Med ponovnim posedanjem v žmavcu se zavem, da spet jamram, mencam in cepetam, povešam pogled in opletam s trepalnicami iščoča vsaj zunanje potrditve – ja, tako zelo brezzvezna sem – kar pa tako ali tako nikoli ne pomaga. Jezi me, ko se krivice in nepravice dogajajo meni ampak jaz jih vsaj vztrajno mečem na kompostek samopomilovanja kar mi pride prav, ko je pač čas za to. Če pa se krivice in nepravice dogajajo tistim, ki so meni najljubši, hitro vztrepeta tisti delček genskega zapisa v meni, ki bi najraje koga mahnil, še mar mi ni za obrazložitve in razlage. Šibajo dnevi, jaz sem še vedno zataknjena nekje na začetku junija, še s koledarjem se moram kregat. Vse je isto, pa bi ful, da bi bilo drugače. Ful bi pisala, pa nimam nič za povedat. Ful bi bla fajn pa mi mal ne rata. Res bi mi že lahko kdo vzel to lopato s katero si kopljem luknjo, sama je ne znam odložit.

Odkar ni kompjutercka sem cist zgubljena, trpi predvsem on line komunikacija… vseeno se moram oglasit toliko, da se vsem zahvalim za lepe zelje… pishooka, noben pes ni toliko star kot sem jaz…

No, sej, samo se to je manjkalo, da mi spizdijo racunalnik. In so mi ga.

Danes je en tistih dni, ki ga vsako leto, leto za letom, neizogibno opazim. Eden tistih dni, ki je in vedno bo arheološka relikvija na smetišču lastne preteklosti. Kam drugam ga tako ali tako ne morem vtaknit, kljuje in zbada namreč, tam nekje pod tretjim rebrom na levi. Pojenjuje moč moje nomadske žilice, zapihal je tist veter, ki me neskončno vleče domov. Ali nekam, kjer bi dom lahko bil. Osamljenost mi je skrčila telo, zgubala kožo in stanjšala glas tako spretno, da sem videt kot starikav otrok. In še vedno čakam, da se uresničijo tiste obljube, ki sem si jih nablebetala, ko je bilo še težje. V zatonu maničnega obdobja letošnjega leta spet pozdravljam kotalečo se gospo Depro, da dokončno zagrize v mehko meso lastne slabe vesti. Popolnoma izčrpana od sebe. Srednješolsko se spet oklepam eksistencializma, z “zakaj” se začenja večina stavkov ki jih delim le s sabo. Navzven zavita v molk. Več kot le malo mi izgublja smisel vse, med drugim tudi tale blog, tako ali tako nimam nič pametnega za povedat. Razblinja se, kar sem verjela, da si bomo takole vsaj malo bližje, tisto rešeto o katerem sem že pisala, je tako široko razprlo svoje odprtine. Izginja interakcija, masturbiranje se mi je vedno zdelo dolgočasno. Stanja največje pobitosti se sicer mnogokrat izkažejo za najproduktivnejša obdobja v življenju, česar se vsekakor veselim, hkrati imam pa vsega počasi dovolj. Pripekajoče sonce in polne ulice so končno spet tudi na Otoku.

Vse naboljše.

p.s. V lastnem zosu samopomilovanja sem včeraj med drugim spet pogledala tole… verjetno je tudi zato zdajle vse tako nefilmsko

Puščajoči oblaki in premočene ulice, utrujeni obrazi naslonjeni na dlani med posedanji v lokalih, ki so v resnici le beden izgovor za pobeg pred kupi dela, ki čakajo, da obliznem še zadnje ostanke penaste kave v zeleni šalici z rdečimi pikami. Kot, da me še ni izučilo, verjamem včerajšnji vremenski napovedi, ki sem jo verjetno prebrala v časopisu prejšnjega tedna, zato me zebe v mokre podplatke na katerih so nataknjene dve leti stare, preluknjane japanke. Ja, japanke. Ne japonke. Poskušam si narest nek plan, za poletje, pa mi planiranje še vedno ne gre od rok. Zaenkrat le ostajam na otoku, do nadaljnega, verjetno kar do SFF, kjer se nabašem čevapov in napijem filmov, skočim še kam, kjer je toplo in lepo in dišeče, potem pa nazaj. In sem ravnokar splanirala, mogoče mi pa le ne gre tako zelo slabo. Še nekajkrat se obrne teden, pa bom stara. Starejša. Ne gre vse po planu. Ni pa daleč. Stanje duha je čudno, sive barve in vlažno plesnivega vonja. Novembersko. Sploh ne slabo, le čudno. Se včasih zgodi, da bi dal vse, da bi le lahko nehal razmišljat o sebi in se borit z vsemi jebami ki ti visijo nad glavo. In se potem zgodi drugikrat, bi dal vse, da bi le lahko imel čas pomislit, kaj in kako, da ne bi otopelost spuščala svojo tinto po možganih. Dolgo, predolgo že nisem taga napisala, se mi je zdelo nepotebno, tokrat je več kot potrebno… pogrešam vas. Zelo. Zelo iskreno.

Jaz sem še kar bedno. Vi?

Se je spet zgodilo manjše mirovanje, tokrat ne zaradi pičkastih zamer, obljubim, dnevi so le prepolni dela, opravkov, dela in povrhu vsega še dela. En mojih močnejših spominov iz otroštva je, da se mi je zdelo, da bo vse lažje, ko bom velika. Vsem tistim, ki še niste polnoletni in berete tole…ni res! Res ni res, izcuzat je treba mladost, odvisnost od stašev, ko so skrbi le bližajoči se testi in zreli mazolji na čelu. Kako je takrat v resnici lepo. Študijsko leto se bliža koncu, kave se ne skuhajo same in včasih je treba mislit še na koga drugega, ko si izbiraš dom. Ravno zato je prehojenih na desetine kilometrov, porisanih stotine papirjev in zategnjenih ravno toliko ročk Illy kavomata. Imam neskončno srečo, da sem vsaj v dveh od treh naštetih stvari talentrana. Kotlinice trenutno ne pogrešam niti malo, ne ona in ne jaz nisva ravno v tistem stanju, ko bi se družili. Sva si všeč tako, na daleč, včasih si je pač treba dat čas, da se lahko začneš spet pogrešat. Razmišljat sem začela v angleščini, zauga in centrifugira me, nič ni tako, kot bi moglo bit, pa vseeno z nekim čudnim, meni neznanim elanom, krmarim skozi dneve. Kadar je težko niti ni tako težko, če nimaša časa razmišljat o tem, kako zelo težko ti je. Posnetih je kar nekaj filmčkov, žal mi tako google kot youtube vzameta preveč časa, zato ko jih jebe do takrat, ko mi bo uspelo zadihat. Ampak uživam. Se tudi Metkojzel strinja, prvič resnično sesava vse, kar se posesati da iz Velemesta, iz situacij, iz momentkov in sami iz sebe. Tako, da je vse v redu. In vse bo v redu…

Posnetek je ekstremno amaterske narave, res se nama ni dalo. Rezervacije vseeno sprejemava na znanih telefonskih številkah in preko elektronske pošte*…

*še posebaj velja za Ančule, UK, tiste, ki to dobro veste, in, kakopak, družinske člane.

P.S. za svojo vulgarnost se opravičujem vsem prizadetim, včasih zinem kakšno nepotrebno.

Pohlep. Kadar imaš skoraj vse, ampak res skoraj čisto vse, takrat najbolj zapečejo in zaskelijo tiste luknje, podobne tistim v ementalerju, ki zevajo ravno tam in ravno takrat, ko jim to ni čisto nič treba. Takrat so še toliko bolj najedajoče, saj kakopak zraven potegnejo še plazove občutkov krivde, potrese v vseh prioritetnih piramidah, same po sebi pa, tam nekje globoko v trebušni votlini, praskajo kot ta grob šmirgel papir in noben aktimel jih ne prežene. Zgodi se namreč, da si v življenju nakopljemo Velikega. Ta sicer, se ve, eventuelno stumno odkoraka in ker ravno tako zelo strumno odkoraka, pusti za sabo… veliko. Po načelu izdelovanja snežakov, se to veliko spremeni v nekaj še večjega, v nekaj kar raste in raste, nakar je že res ogromno in ti ne gre več na živce ampak samo še zelo pogrešaš lastnika… Kot prekleto, ti gre takrat v življenju res dobro, maš nov domek, za mesto Velikega se na vse moči poteguje nekdo drug, ti pa… Ti pa v vsakem jagodnem sladoledu najdeš njegov obraz, v vsaki tikki masali njegove stopinje, na sebi njegov vonj in med spanjem vse tisto, kar bi bilo, če bi bilo. Jeba je, zaresna jeba, če čisto prezgodaj spoznaš človeka, s katerim bi osivel.

Ta leni kazalko se še dvakrat obrne, pa bom v novem fletku, cepetam od evforije, predolgo sem že na enem mestu. Ko bo ves ta napolnjen karton na novem parketu se javim bolj konkretno, zdajle moram pa vilce dat v škatlo.

p.s. Tudi meni gre čist na kolen, da na mojem blogu ni več povezav, pritožba že poslana za to odgovornim, bomo zrihtal takoj, ko se bo dalo!